Ko smo izvedeli, da se v izolski ladjedelnici nahaja devet od sveta pozabljenih mornarjev, smo se člani KVRP Postojna enoglasno odločili, da jim pomagamo po svojih najboljših močeh. Kaj sploh lahko storimo ob taki priložnosti, kot je ta. Ne veliko. Lahko pa jim pomagamo z najnujnejšim – hrano. Takoj je stekla akcija. Vsi smo se ažurno aktivirali in v enem dnevu zbrali za poln prtljažnik hrane. Stopili smo v kontakt z ladjedelnico, a se žal ni bilo mogoče pogovarjati, saj bi morali počakati do konca prvomajskih praznikov, ko naj bi se vrnil predsednik uprave in nam dovolil vstop. Ja mi lahko počakamo, kaj pa lačni ljudje – ne oni pa ne.Ubrali smo drugo pot. Poiskali smo kontakt z mednarodnim sindikatom pomorščakov in dobili gospoda Krznariča, ki skrbi za podobne situacije na naših tleh in po svetu. Takoj smo se dogovorili, da lahko že naslednji dan dostavimo zbrano zalogo. Ko smo v petek 02.05.08 prispeli pred vrata ladjedelnice, nas je tam že čakal novinar POP TV-ja in kmalu je prispel tudi g. Krznarič. Od slednjega smo izvedeli da je TV prispevek zbudil tudi Karitas na obali in da bo skupaj z našo in njihovo hrano le-te dovolj za kakih 10 dni. Nekaj pa so prispevali tudi posamezniki.Mornarji in njihov kapetan so bili presenečeni in vidno zadovoljni z našim odzivom, saj se praviloma take organizacije kot je naša ne ukvarjajo s podobnimi akcijami. Kdaj bodo lahko mornarji, ki so že eno leto v Izoli, odšli domov? Rada bi rekla, da je to le vprašanje časa, a žal ni tako. Žal je to vprašanje marsičesa, kar ni všeč ne mornarjem, ne nam.
Total views : 13830