MRT
Minilo je že tri leta odkar smo se pvič soočali v taki preizkušnji.
Nisem še sploh premišljevala o preizkušnji, ko zazvoni telefon in na drugi strani se predstavi gospod in me vpraša, če bi lahko prišla v Budapest na preizkušnjo septembra meseca… instinktiven odgovor je bil kratki NE!
Ne, ni govora, kaj bom pa tam delala… nisem pripravljena kaj šele Ally, moja zvesta labradorka…
Vzela sem si par dni premisleka in pol korajžno poklicala IRO pisarno in jim sporočla, da bom prišla.
Sam to pa je velika investicija! Na svoje stroške in sama okoli v svet??? Hmmm…
Na pomoč mi je priskočilo moje društvo KVRP Postojna in mi finančno in materjalno pomagalo, da sem v popolni opremi lahko odšla v svet.
Prijateljico Sonjo sem potegnila s seboj v tole avanturo in v ponedeljek, 05.09.2011 sva se odpravile na pot. Na srečo sem imela sopotnico, ki me je pripeljala na cilj in bila zelo prizanesljiva in prijazna, kljub mojemu stresu in nervozi.
Ko smo prispele v Budapest, smo se zavedale , da je mesto ogromno, kaotično in na cestah je ogromna gužva. Rabili smo pol ure, da smo lahko prišli čez most iz Bude v Pešto in tam poiskali naš hotel. Sama namestitev v hotelu ni bila možna in zato smo se odločile za krajši sprehod po mestu in še prej za ogled lokacije, kjer imamo zvečer sestanek in pričetek samega dela.
Končno smo lahko šli v hotel, kjer nas je čakala postelja. Pičli dve uri za počitek in pripravo na večerno delo.
Ob 18:30h sestanek ob robu ruševine… tri kandidatke za obnovitev licence in ogromno ocenjevalcev.
Edita Labíková , Jerneja Ternovec in jaz smo se podale v novo dogodivščino. Chris Pritchard, ocenjevalec, nam je razlagal kaj nas vse čaka in kako bomo tole speljali. Kljub začetnem nesporazumu zaradi jezika, smo se s skupnimi močmi vsi potrudili in se končno vse zmenili. Med tem časom so ostali že počasi pripravljali prizorišča. S samim delom smo pričeli ob mraku.
Prva sem se podala z Ally v tole preizkušnjo. Prišla sem na porušeno območje, kjer me je čakalo kup ljudi, ocenjevalcev, delavcev-pomagačev in podobno. Predstavila sem se vodji, ki mi je podal informacije o porušenem območju. Šla sem na območje in poslala Ally v iskanje. Mrgolelo je ljudi na ruševini, ki so hodili, premikali stvari, delali z raznoraznimi hrupnimi stroji.
Ally se ni pustila motiti in opravila je svoje delo ter našla prvega ponesrečenca. Lajež je bil zelo negotov, vendar kljub vsemu sem priznala najdbo in zaupala psu. Mal so me zmotile same tekme, kjer je pravilnik povsem drugačen od realne situacije…
Nadaljevale smo z iskanjem, nakar se Ally postavi pred kup materjala in začne lajati. Mal pogledam , ne vidim ničesar, a kljub temu spet zaupam psu in povem, da je pač spodaj ponesrečenec. Tehnična ekipa me prosi naj se odmaknem in dam psa v prostor meter stran. Kot pridne mravljce so v hipu odmaknili kup materjala in odpre se cel hodnik. Ponovno naju pokličejo. Psa usmerim v popolno temo in Ally me čudno pogleda, nato posvetim z lučko in Ally hrabro skoči v luknjo, ki je bila kar visoka. Postavi se zraven zidu in začne ponovno lajati. Ponesrečenca nisem videla ne slišala in zame ni bilo preveč dostopno, zato sem samo povedala, kje naj bi se nahajal in odpoklicala psa. Poslala sem jo naprej v iskanje. Nakar nam ocenjevalec zavpije, da moram psa takoj dati v prostor, ker je tam prenevarno. Hitro zakričim psu prostor, v zameno pa dobim tak čuden pogled, ampak kljub vsemu se po ponovitvi ukaza Ally uleže in počaka.
Po premoru jo pošljem ponovno v iskanje in kmalu nam sporočijo, da najinega časa je konec. Ally pokličem in odidemo iz ruševine z ne preveč dobrim občutkom.
Še prej pa se ustavimo pri vodji in mu povem kje naj bi se nahajali ponesrečenci . Moje poročilo ga preveč ne navdušuje. Odmaknemo se iz delovišča, v popolno temo, kjer lahko premišljujem, ker sek avtu ne smemo vrniti. Ally pregledam, ji dam hrano zmešano z algami, vodo in nato se kar na tla vležem in začnem premlevat…
Joj…kak butelj butast… prava blondinka… sploh nisem narisala pravega načrta, prave skice ruševine, informacije so bile tako skope, saj ni čudno, da me je Chris tako začudeno gledal. Vstanem, potegnem beležko in svinčnik iz žepa in si vse zapišem in narišem kar mi je prišlo na misel…koliko je velika ruševina, kateri sektor smo pregledali, kje so bili ponesrečenci najdeni in podobno…
Razočarana nad svojim delom in ko so še ostali končali z delom se vrnem k avtu, kjer me čaka Sonja. Slab občutek me spremlja… ampak… gremo naprej. Vsi skupaj se zmenimo, da gremo na večerjo.
In po večerji … SPAT… končno se lahko vležem in zatisnem oči. Kar naenkrat me zmanjka… utrujenost, neskončna vožnja in nočno iskanje pripomore k temu, da hitro zaspim, pa čeprav ne doma, v svoji postelji.
Noč gre prehitro mimo in že smo spet na ruševini. Komaj danes lahko si ogledam koliko je ogromno to delovišče, pa čeprav iz pozicije, kjer smo ne vidim vsega. Mimo nas mrgoli ljudi… pomagači, pogrešanci, novinarji, fotografi, televizija… ja kaj se pa tukaj sploh dogaja?
In spet smo midve na vrsti. V žepu imam že pripravljeno skico in načrt. Stopim do vodje in tam vprašam za vse kar naj bi morala vedeti. Zrišem si okvirno in zapišem vse informacije, ki jih vodja deli z menoj, nato stopim na ruševino mu povem kako se bom lotila dela, vzamem psa in greva.
Prehodim ruševino in začnem delo na drugi strani glede na veter in na info, ki sem jih dobila. Ally začne z delom in kmalu se izgubi v neki luknji in začne lajat. Sama se skobacam v luknjo, odgrnem del materjala , pes skoči v neko cev in tam močno zalaja. Povprašam ponesrečenca, če je vse v redu, ime in podobno, nato vprašam gasilce, če ga lahko oni vzamejo ven, pokličem psa in jo pošljem naprej v iskanje.
Čudno se mi obnaša pri kupu armiranega cementa in sama ne more skočit preko, zato se posvetujem z gasilcem in odhitim v pomoč psu. Dvignem jo in postavim na višji predel, ta pa švigne v ruševino in izgine. Kmalu za tem slišim njen lajež, ampak čisto drugje. Povzpnem se na ruševino in zagledam odprtino, pokukam noter in precej nižje zagledam svojega psa, ki laja pri ponesrečencu. Vprašam ga kako je in mu povem, da ga bodo v najkrajšem času rešili. Spet odpokičem psa. Ally ni navajena, da jo od ponesrečenca odpokličem in kar precej insistira, preden jo prepričam, da morava delo nadaljevat. Luknja skozi katero sem kukala je bila bistveno premajhna, da bi se sama skobacala v njo zato sem zahtevala od svojega psa, da se vrne. Tukaj pa nastane problem… Ally začne rinit v luknjo skozi katero je prišla, vendar ne more nazaj… panična jo kličem in jo mirim… na kar priskoči na pomoč profesionalni gasilec Steve, jo objame in mi jo poda čez luknjo . Ko jo postavim na trdna tla, se umiri, vendar diha zelo globoko.
Skupaj stopiva na varnjši del ruševine, ponudim ji vodo in jo pošljem naprej v iskanje. Ally si ogleda še del ruševine, mal gledam za njo kod se potepa in opazim, da šepa. Jo pokličem in ustavim, gasilcu pa povem, da preneham z delom dokler ne vidim zakaj pes šepa. Pri pregedu tace, opazim lažje porezano blazinico. Mal sperem z vodo blazinico, nos in usta psa, misleč, da bom nadaljevala z iskanjem, vendar se odločim, da prenehava z delom.
Skupaj odideva k vodji, kjer pregledam psa, ji ponudim vodo in hrano z algami za regeneracijo, podam naše poročilo, po poročilu nas še intervjuvajo in nato lahko odidemo do avta, kjer še entrak pregledam psa in ga oskrbljenega dam v avto na počitek.
Občutek o opravljenem delu je veliko boljši, vendar še vedno imam nek grenek priokus.
Navodila so… naj ostanem v pripravljenosti.
Na vrsti so še moje dve sotrpnice, ki se ena po ena odpravijo na delovišče in opravijo svoje delo.
Kmalu po končanem iskanju vseh treh, nas pokličejo… in pozabim nahrbtnik pri avtu… butelj butasti… teci po nahrbtnik !!!
Znajdemo se na ruševini, okoli nas ogromno število ljudi, novinarjev , kamer, snemalcev…
Opišejo nam prizor, ki se naj bi zgodil in nas pošljejo v pomoč ponesrečencu.
Edita se odloči, da bo oskrbela ponesrečenega psa, ki je ležal pri ponesrečencu , z Jernejo pa se lotimo ponesrečenca, ki ima veliko poškodb. Naredile sva kar se nama je zdelo najbolj primerno.
Po opravljeni nalogi se vrnemo k avtom, kjer imamo malo počitka. Kaj kmalu nas pokličejo spet v ponovno iskanje. Tokrat imamo spet nov izziv in nov del ruševine. Po srečanju z vodjo in predaji navodil se odpravim na delo. Ruševina zahteva izjemno vodljivost psa. Ally nakaže večkrat istega ponesrečenca in nato se vrti izzven ruševine.
Pošijem jo ponovno v iskanje, vendar nakaže vedno istega ponesrečenca zato se odločim, da prekinem iskanje. Nisem preveč zadovoljna ne s svojim delom ne z Allynim delom., ampak kar je je…
Vrnemo se k avtu. Kmalu pride do nas Čedo in nam prinese teste, ki jih moramo rešiti. Test v angleščini… joj… joj… joj…
Jezik povzroča kar nekaj težav, vendar si pri tem pomagamo in končno rešimo vse.
Po kar precej dolgem čakanju, pridejo do nas vsi ocenjevalci, se vsedejo in vsak analizira naše delo.
Povedali so nam vse kar bi morali in kar nismo naredili, kaj smo speljali v redu in kaj nismo…
Kljub našim napakam, mi ocenjevalec pove, da imam srečo, ker imam zelo dobrega psa. Saj to vem že od vedno, da je moja Ally zame izvrstna, edina, najboljša, pa naj drugi rečejo kar hočejo…
Po končani analizi, še vedno nam niso povedali, če smo naredile ja ali ne zato jih direktno vprašamo in nam odgovorijo DA!!!
SUPER!!! Vse tri smo ponovno potrdile licenco. Kakšno veselje in zadovoljstvo.
Hitro vse spakiramo, se preoblečemo in se podamo na pot, nazaj domov.
Na srečo, da sem imela šoferja, ki me je pripeljal domov. Če bi bila sama, ne vem kako bi bilo.
Hvala vsem, ki ste pripomogli, da sva z Ally bile spet uspešne.
Napisala : Albina Tedeško-Sever
Slikal: Cedomir Joksimovič
Tukaj pa še ostale slike … Slikala : Sonja Delizaimovič
Total views : 13829