DVA DNI RAVENNE

Kinološka ekipa civilne zaščite iz Ravenne v Italiji nas je povabila na skupni dvodnevni trening na njihovem poligonu od 26. do 28. februarja 2010. Ker je do Ravenne kar dolga pot, smo odšli že v petek popoldan in na cilj prispeli v poznih večernih urah. Italjanska gostoljubnost se nam je ponudila že ob samem prihodu. Prijaznosti in skrbi za lačne kar ni bilo konca. Petkove pozne večerne ure so bile namenjene pogovoru o njihovih in naših psih, načinih dela, težavah, ki se pri šolanju pojavljajo in še veliko drugih stvareh ob katerih smo se nasmejali, včasih tudi zaradi jezikovnih napak. Sobotno jutro se je začelo že ob pol šestih. Obvezna kavica, pa še ena, pa malo zajtrka, na hitro dogovorjen načrt za delo in na ruševino. Ne pretirano velika, a polna pasti za vodnika in pasji nos. Umetna ruševina je nudila vse kar lahko nudi prava ruševina ob potresu, razen vonja po mrtvih. Tisti naši psi, ki še niso bili na resnični ruševini so imeli pri prvem poskusu, težave z gibanjem, v drugo pa je že šlo bolje. Italjanski kolegi so nam pridno markirali, tako da smo v celoti izkoristili možnosti menjave markerjev. Izmenično smo izkoristili tudi poligon za poslušnost in poligon s posebnimi ovirami, ki jih sicer naši psi ne poznajo, a se je izkazalo, da je to dobrodošla popestritev, tako za vodnika kot za psa. Ves dan je minil ob treningu in odličnih obrokih, ki so nam jih pripravili gostitelji. V nedeljo smo vstali eno uro kasneje. Enak jutranji ritual. Pa na delo. Ta dan so se nam s psi pridružili tudi gostitelji. Zanimivo je bilo gledati njihov način dela. Nekatere metode smo mi že davno opustili, a vseeno. Ne glede na vse pa človeku zaigra srce, ko vidi da je pomembno samo to da pes najde človeka pod ruševinami in nihče se ne obremenjuje s tem, kje pes pri tem stoji ali iz katere strani groba nakaže markerja (ja, včasih nas pravilniki postavijo v preozke okvirje). Delo smo nadaljevali do popoldneva, ko so nam gostitelji pripravili bogato kosilo, čisto po Italjansko, da si potem sit še dva dni. Bilo je čudovito in lahko se jim samo zahvalimo za povabilo in gostoljubnost. Verjetno pridemo še.